Vlak že nas postaji piska,
nam časovna to ni stiska!
v Triglavu nas gostijo,
se zamude vlaka ne bojijo!

Restavracija 1906, Hotel Triglav, Bled,
9. marec 2024

 

Kdo pravi, da so kovači izumrli?
Sekanica kovača, vitlof, koromačeva majoneza, vermut
Sveti Martin pinela, 2022, Vipavska dolina
*
Kaj so pripeljali v živinskem vagonu?
Pripravek svinjske krače, jabolčnik, ožgana koruza
Blažič rebula, 2018, selekcija, Goriška Brda
*
Binkoštna jed
Pita z govejim jezikom, bučno kremo, brezmesno slanino in okisanimi lisičkami
Kupljen passion, 2019, Slovenska Štajerska
*
Za rojstni dan postajnega načelnika
Rostbif, kakao, brstični ohrovt, omaka iz kostnega mozga
Mavrič cabernet sauvignon, 2012, Goriška Brda
*
Ali je na vlaku iz Gorice kaj sladkega?
Pena gosjih jeter, jabolka, granola
Skaza renski rizling, 2022, Slovenska Štajerska
***

Načelnik postaje Bled loparček dvigne
in vlak že mimo hotela Triglav švigne,
kdor se ostati tu odloči,
natakar nov kozarec mu natoči!
 

 


Ali se je kdo pripeljal z vlakom?

Pomisel na vlak ni brez pomena, če se odločimo za jedilni obrok v restavraciji 1906, ki deluje v hotelu Triglav na Bledu, v neposredni soseščini železniške postaje. Urediti gostinsko in/ali hotelsko dejavnost, ki je bila povezana z želežniško progo in postajo, je bilo tako rekoč pravilo od 19. stoletja, ko je takratna država začela graditi železniško omrežje in predvsem veliko hitreje kot sedanji državi to uspeva še danes. V zgodovinskem spominu so številna pričevanja o gostilničarjih in hotelirjih, ki so si prizadevali za postavitev železniške postaje v neposredni bližini njihovih gostišč. Nekaj podobnega je danes z lokacijami in velikostjo parkirišč za avtomobile.

Tokratno srečanje Chaîne Slovenija je bilo povezano s kosilom v restavraciji blejskega hotela, ki nadaljuje v vseh podrobnostih in celoti tisto vrhunsko raven, ki jo Bledu lahko pripišemo za preteklost. To je obdobje turističnega (letoviščarskega, tujsko prometnega) kakovostnega razvoja Bleda na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko so ta izjemni kraj ter njegovo bližnjo okolico obiskovali gostje, na kakršnih bi morali graditi sodobni Bled tudi danes. A pustimo ta razpravljanja, saj bi morali za mentalni preskok tudi na področju turizma v Sloveniji narediti zelo velik in predvsem strokovno podprt trden korak…

Najprej smo se zbrali v hotelskem prostoru ob aperitivu, ki je s sauvignonom, brezovo vodo, mandarinami, trobenticami  in še čem deloval izjemno osvežilno. V hotelski jedilnici, ki smo jo zapolnili skoraj v celoti, so nam najprej postregli z dvema vrstama hišnega kruha, ki je bil kot nalašč za namaza račje paštete in masla z račjo maščobo, oboje postreženo na kamnu. Na lesenih kockah so bili tudi trije okusni pozdravi iz kuhinje, celota je poleg okusnosti delovala tudi prijetno za oko. Strežna ekipa je svoje delo opravljala izjemno in tako dopolnjevala odlično kuharsko, kar oboje velja za celotno kosilo. Vsak krožnik in pripadajoče vino so nam zelo prijetno in zgoščeno predstavili. 

Kosilo so sestavljale ena hladna, dve topli, ena glavna jed in sladica. Za hladno predjed, ki je delovala na krožniku tudi kot likovno doživetje, nam je porvi kuharski mojster s kuharsko ekipo predstavil sekaniuco mariniranega kovača z vitlofom ter koromačevo majonezo s “ščepcem” vermuta. Lepa suha pinela iz kleti Sveti Martin (Vipavska dolina) je bila kot nalašč spremljava tej jedi. Sledil je pripravek svinjske krače z jabolčnikom in ožgano koruzo, ki je bil skupaj z Blažičevo rebulo, letnika 2018, eden od vrhuncev tega kosila. Ob tem moram še posebej poudariti, da je bilo tokratno izbiranje najboljšega krožnika zelo težavno, saj so bili prav vsi na izjemni kakovostni ravni, tako glede okusov, kot njihove predstavitve na krožnikih in pravilno izbranih vin. Druga topla predjed  je bila značilna binkoštna tradicija, saj je kuhan goveji jezik predstavljal značilno jed za ta praznik pri naših prednikih. V kuhinji so jed pripravili kot porcijsko pito, ki so jo obložili z nasekljanim govejim jezikom, domiselno okrasili z bučno kremo, dodali še brezmesno slanino, okisane lisičke in demi-glace omako. K jedi so postregli s Kupljenovim vinom pasijon (na etiketi piše passion), letnika 2019, kar je bilo enbo od vinskih presenečenj tega kosila. Glavna jed je bil odlično pripravljen rostbif (Roast Beef) s kakavom, brstičnim ohrovtom, omako iz kostnega mozga. Zelenjava je bila prepražena na goveji maščobi, celoto pa so oblili požirki Mavričevega cabernet sauvignona, letnika 2012. In za zaključek so nam postregli še sladico, ki je odlično zaključila vse okuse tokratnega kosila. Središče tega krožnika je bila pena gosjih jeter z jabolčnim čatnijem (Chutney) in granolo. K sladici pa preverjeno sladki renski rizling, letnika 2022, Antona Skaze, enega največjih “mojstrov” tega vina. 

Pogovori po zaključenem kosilu so bili dokaz, da smo vsi zbrani doživeli prijetne ure ob okusnih jedeh in slovesu te hiše primerni postrežbi. Vsekakor primer, kako bi moralo biti na Bledu tudi drugod, da bi spet zasijala “podoba raja”.

Prof. dr. Janez Bogataj 
Conseiller gastronomique