DOST KORONE! CHAÎNE NA VAGONE!
Petek, 21. maj 2021
Dobrodošlica po Vodnikovo in po kozjansko
Rakovi bandelci in erpica ali gerpa
Medot 48, Extra brut, penina
*
Okrepčilo brez kotomera
Sekanica govedine 360ᵒ, treviški radič, cvetačina krema, malinova kaša, cvetačni listi
Medot rebula Journey, 2019, suho
*
Koliko črnila o koroni…!
Rižota na belo s sipicami, šparglji in brezmesno slanino
Verus šipon, 2016, suho
*
Tudi tele zaide v brusnice
Telečja rezina, zdrobov cmok ali rimski njok, brusnična mezga ali čatni, šparglji, v slanini pečen kozji sir
Marjan Simčič Teodor rdeče, 2014, suho
*
Vedno manj korone in vedno več jagod!
Krema kremnega sira in kisle smetane z ingverjevim želejem, rjavček z ajdovo kašo in lešniki, marinirane jagode z medom
Vinakoper malvazija, licitacija 2013, polsladko
***
Naj bo nevihta, strele al korona,
premagamo vse, brez pardona!
Najboljša naša je vakcina:
jedi okusne in kozarci vina!
Vrnitev k okusu druženja!
Pandemija korone je onemogočila tudi naša mesečna srečanja na večerjah in kosilih. Po dolgem premoru smo za tokratno kosilo izbrali pravo lokacijo: Kulinarična hiša Jezeršek in njen dvor iz leta 1768 je bilo zares pravo okolje za naše druženje. Tudi vreme nam je bilo naklonjeno in tako smo uživali na dvornem vrtu ob prijetnem žuborenju potoka, ki na zahodni strani zamejuje to posestvo. Pogovori za mizami so bili zelo intenzivni vsaj zaradi treh pozitivnih vzrokov. Najprej zaradi urejenega okolja, ki je eden od dobrih primerov sobivanja s stavbno dediščino. Potem zaradi odlične kulinarične ponudbe in strežbe pretežno mlade Jezerškove ekipe ter zaradi splošnega veselja, da smo končno dočakali nadaljevanje naših srečanj. Vse to je ustvarilo odlično razpoloženje, h kateremu je veliko pripomogel tudi jedilnik.
Ob prihodu smo nazdravili s posebno suho penino Medot 48 našega člana. K penini nam je strežno osebje postreglo z dvema toplima prigrizkoma, ki izvirata iz naše prehranske dediščine in sta bila primerno sodobno interpretirana. Pogača erpica ali jerpica je bila značilna jed v jugovzhodnem delu Slovenije, zlasti še na širšem območju pod Donačko goro. Pripravljali so jo z oblogo iz smetane in (ali) ocvirkov in prav slednjo smo okušali tudi mi. Drugi prigrizek k penini pa so bili testeni žepki z rakovim nadevom, kar je sodobna interpretacija rakovih bandelcev. Recept za to jed je objavil Valentin Vodnik v prvi kuharski knjigi v slovenskem jeziku ˝Kuharske bukve˝ iz leta 1799. Obe jedi sta bili odličen primer ponudbe za najbolj zahtevne prireditve, če jih seveda znam o prilagoditi za sodobnost.
Po sproščenem stoječem pogovoru ob penini in prigrizkih, smo se posegli k mizam, ki so bile razporejene z upoštevanjem zakonite razdalje (!). A to ni motilo naših komunikacij ter uživanja ob postreženih jedeh ter pijačah. Najprej so nam postregli sekanico iz Jezerškove hišne govedine 360⁰. To je govedina iz Savinjske doline, ki se dopase na Štajerskem in potem jo dobavijo Jezerškom za nadaljnjo uporabo. Na krožniku, ki je bil zelo domiselno oblikovan, so bili še treviški radič, cvetačina krema, malinova kaša in cvetačni listi. Okus in lepoto oblikovane jedi je zaokrožila odlična Medotova rebula Journey, letnika 2019. Zares veliko vino! Sledila je rižota, ki je bila pravilno kuhana in obogatena s sipinim mesom, šparglji in brezmesno slanino. Slednjo prideluje Franci Jezeršek za potreba hišne gostinske ponudbe v njegovi znameniti kleti v Žlebah. Tudi k tej okusni jedi so naši gostitelji izbrali nadvse primerno vino in sicer Verus šipon, letnika 2016. Za glavno jed smo okušali telečje rezine, ki so bile ravno prav pečene in se je njihov okus lepo ujemal z zdrobovim cmokom, brusnično mezgo, šparglji in kozjim sirom, ki so ga spekli zavitega v slanini. K jedi so postregli z vinom Teodor, Marjana Simčiča, letnika 2014, kar je bila pravilna odločitev in je ustvarila odlično harmonijo z jedjo. Sledila je še sladica. Krožnik je bil domiselno oblikovan, a najbolj pomembni so bili okusi. Na zdrobljenega rjavčka (brownie) z ajdovo kašo in lešniki so položili kremo kremnega sira in kisle smetane, dodali pa še z medom marinirane jagode. Največje presenečenje je bilo vino, ki so ga postregli k temu krožniku. To je bila polsladka malvazija Vinakoper, ki so jo kupili na licitaciji, letnika 2013 in jo ustekleničili po (nenapovedanem) drugem vrenju. Izjemno druženje z okusi sladice in tega vina!
Tokratno kosilo ni bilo le zaključek dolgega premora zaradi pandemije ampak tudi obetavna napoved novega obdobja, ki pomeni nadaljevanje naših druženj ter spoznavanj neštetih zgodb ob dobrih jedeh in pijačah.
Prof. dr. Janez Bogataj, Conseiller gastronomique