Archives: 26/09/2022

NE LE BAKHUS, TUDI CERES IN POMONA
Domačija Majerija 
Slap pri Vipavi, 10. september 2022

 

Sonce, burja in … suša
Santei penina extra brut, Dolanci
*
Domačih ptičev prav nič ne manjka (Valvasor, 1689)
Račje prsi, šatraj, melona in lešniki
Guerila pinela 2021
*
Glede rezancev ostaja vprašanje izvora
Rumeni rezanci, krema rukole, krompir, bučke in bučkini cvetovi
Poljšak sauvignon 2020
*
Že v 13. stoletju v Evropo, a kot okrasna rastlina
Jajčevčevi svaljki, paradižnik, divji origano in grška bazilika
Štokelj rose 2021
*
Kdo pa je Lojzka?
Tanki prašičkovi rezanci (tagliata), ribez, janeževe zvezdice in Lojzka (limonova verbena)
Batič Angel 2016, rdeče
*
Sadež na gradovih
Vanilija, fige v rumu, rdeča pesa in mandlji
Hišni rožičev liker

***

Ni vse, pravim, ni vse tako napolnjeno s trtami,
da ne bi bilo nobenega prostora za žito, kajti na določenih mestih ostaja še precej njiv
za pridelovanje žita,
tudi sadna drevesa so si izborila kar nekaj prostora.
Toda tam, kjer raste veliko, tam je običajno tudi veliko tistih, ki to jedo.
In tako je v tej dolini veliko vasi… (Valvasor, 1689)

 

---

Okusi rodovitne Vipavske doline

Ena od slabih značilnosti sodobne Slovenije je spregledanost nekaterih naravnih in kulturnih posebnosti, ki so bile v stoletjih zgodovinskega razvoja veliko bolj češčene in so posamezniki poudarjali njihove imenitnosti. Verjetno se vse preveč ukvarjamo z našimi lokalnimi in občinskimi plotovi ali pa razvijamo tisto, ki sploh nima izkazane svoje pozitivne razvojne kontinuitete. Šele zadnja leta se je nekoliko začela “pobirati” tudi Vipavska dolina, najbolj globoko v alpski svet segajoče Sredozemlje v Sloveniji. Čudesa in dobrote te rodovitne doline so častili mnogi posamezniki, tako kancler oglejskega patriarha Paolo Santonino, odposlanec nemškega cesarja v Rusiji in vipavski graščak Sigmund Herberstein, polihistor Janez Vajkard Valvasor, italijanski komediograf Carlo Goldoni in še bi lahko naštevali. A naj bo dovolj za uvod v poročilo o kosilu, ki so nam ga pripravili na domačiji Majerija v Slapu pri Vipavi. 

Zbirali smo se v pokriti lopi pred domačijo, kjer so nam pripravili tri različne prigrizke: male čemaževe štruklje, žepke s paradižnikovim nadevom in pašteto iz svežih jurčkov na opečenih kruhkih. Tekoči del teh pozdravov so bili kozarci penine Santei iz vasi Dolanci. Kosilo so nam pripravili na vrtu pred pred vhodom v domačijo. Prijetna senca in skupna miza za ne preveč številčno zasedbo naših članic in članov sta bili odlična izbira in hkrati dobra lokacija, ki je spodbujala pogovore. Prvi krožnik je ponudil jurčke z Nanosa v solati. Jed na krožniku ni bila le sveža in predvsem okusna ampak je nagovarjala tudi z njeno likovno podobo, kar je bila ena od skupnih značilnosti tudi vseh nadaljnjih krožnikov. Nobene temačnosti in “zatolčenosti”, le radostna pozitivnost je sijala iz posameznih postreženih jedi. 

Po jurčkih so nam postregli še z eno hladno predjedjo. To so bile rahlo popečene in na tanko narezane račje prsi z granatnim jabolkom, melono, solatnimi listi in parmezanom. V seštevku izjemen okus! K jedi so nam natočili značilno vipavsko vino pinelo, vinske kleti Guerila, letnika 2021. 

Sledil je topel krožnik z rezanci, ki so bili hišni in izdelani z jajci lokalnih kokoši. Intenzivnost rumene barve je to dokazovala, za dodaten barvni poudarek pa je poskrbelo še nekaj dodane kurkume. Jed se je odlično povezala s požirki Poljšakovega sauvignona, letnika 2020. 

Tudi naslednja topla predjed je temeljila na testeninah in sicer na svaljkih ali njokih, kakor jim pravijo s poitalijančenim imenom za podonavske ali dunajske nockerle. Testu za svaljke  so  dodali popečene jajčevce ali melancane, celoto pa začinili z zelišči in paradižnikovo omako. Spremljava tega krožnika je bilo vino roze vinske kleti Štokelj, letnika 2021. 

Sledila je glavna jed. Za njo so pripravili izjemno sočne in mehke tanke rezine svinjskega mesa. Okuse so dopolnile jagode rdečega ribeza, janeževe zvezdice in ena od značilnih slovenskih začimb verbena. Kot priloga k mesu je bil krompirjev pire, ki so mu vmešali nekaj cimeta. Odlična jed, značilna za poletno obdobje. Zato smo jo razumeli kot zadnji pozdrav temu letnemu času in njegovim vipavskim okusom. Piko na i je dodalo tudi odlično vino in sicer rdeči Batičev Angel, letnika 2016. Že po nekaj kozarcih se domnevno prikažejo angeli…(!).

In na koncu še sladica. To je bil vaniljin sladoled z vloženimi figami v rumu, drobljencem in meringo z rdečo peso. Ob tej prav tako okusni in izjemno oblikovani sladici pa nam niso postregli vina ampak hišni rožičev liker, kar je bilo nad vse pozitivno sprejeto. A pokazalo se je, da sladica ni bila zaključek tega izjemno stopnjevanega okusnega kosila. Sledili sta še dve presenečenji: domiselni prigrizek z rezino kandidarnega jabolka, merlotove kreme in drobljenca ter povabilo v staro hišno klet, kjer se je naše tokratno druženje zaključilo.

Kosilo je bilo izjemno doživetje ob koncu letošnjega poletja in vstopu v jesen. Ob posameznih krožnikih in kosilu v celoti so se nam odpirala številna vprašanja, tudi o zmotnem hlastanju za našo kulinarično in gastronomsko mednarodno razpoznavnost, ki naj bi bila uspešna le s (problematičnim) pripenjanjem raznih zvezdic, med katerimi so tudi nesporne spregledane kakovosti. Še dobro, da tudi v Sloveniji deluje mreža Chaīne des Rôtiseurs, ki s skrbno strokovno izbiro sporoča (in priporoča) svetu zares najboljše slovenske gostinske hiše. 

 

Prof.dr. Janez Bogataj
Conseiller gastronomique

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---