13. KOSILO V GRADU IZ 13. STOLETJA
Restavracija hotela Grad Otočec
Otočec, 20. avgust 2022
Osvežilni mehurčki
Domaine Slapšak Brut reserve, Telče, Dolenjska
*
Čebula raste kljub suši
Goveja sekanica, pastinak ali rebrinec, izabela, vložena čebula iz grajskega vrta, lešnikova majoneza ( a ne iz Menorce), lešnikov krokant
Colnar laški rizling 2019, Črešnjice, suho
*
Za vroč dan – hladna juha
Hladna paradižnikova juh z melono in kozjim sirom kmetije Beka, Škoflje
*
V Krki so tudi postrvi
Postrvja rezina, ocvrta zelena, koromač na tri načine, peteršilj in postrvji kaviar
Kartuzija Pleterje sivi pinot 2021, suho
*
Po drugi vojni prepovedani, a nekateri preživeli…
Meso krškopoljskega črno pasastega prašiča na dva načina, krema iz viljamovke in zelene z brinom in rožmarinom, krompirjeva zloženka, brezmesna slanina in zelenjava z grajskega vrta
Šturm modra frankinja 2013, magnum, Sveta Ana, Bela Krajina, suho
*
Krkin vrt ponuja tudi za sladkanje
Sladica iz sivke, robid in rabarbare z grajskega vrta
Kovačič traminec 2015, suhi jagodni izbor, Bizeljsko – Sremič
***
Sredi Krke so graščaki se gostili,
pekli slastne so pečenke, dobro pili!
Tradicijo okušanja mi nadaljujemo,
Najmanj enkrat v letu tukaj obedujemo!
Popolno! Kot se za grad spodobi!
Po dopustih smo začeli naša druženja v drugi polovici leta s kosilom na gradu Otočec. Kot izhaja že iz naslova tega poročila, smo ponovno doživeli izjemne jedi, tako z njihovimi okusi kot tudi z oblikovanjem na krožnikih. K temu uvodnemu navdušenju in pohvali moramo dodati še izjemno strežbo. S takim menijem in njegovo pripravo bi lahko brez pomislekov zadostili najbolj zahtevnim gostom, npr. na enem od mednarodnih srečanj Chaîne des Rôtisseurs.
Zbrali smo se na grajskem dvorišču, kjer so nas gostitelji pričakali z drobnimi prigrizki in Slapšakovoi penino brut reserve iz Telč. Prigrizki so bile paštetne kroglice z bučnimi semeni, dimljenimi postrvmi s paradižnikom, na “berkelco” pa so rezali pršut. Že ta nabor jedi in pijače ob prihodu je naše zbiranje kar podaljšal in poivzročil prijetna kramljanja. Nekoliko smo pogledovali v nebo, saj so se nevarno zbirali nevihtni oblaki. A kljub tremu smo več kot polovico sedečega dela kosila opravili na terasi pred gradom, krartka nevihta pa nam je glavno jed, sladico in kavo prestavila v prostor osrednje restavracije.
Prva hladna predjed je bila goveja sekanica s pastinakom, izabelo in vloženo čebulo, kar vse je ustvarilo prijeten, nekoliko sladkast okus, ki sta ga dopolnjevala še lešnikova majoneza in krokant. Slednji je bil oblikovan v mrežici, podobni satovju. Celoten krožnik ni že na začetku takoj prepričal o izjemnih okusih ampak tudi z njegovo likovna podobo. H krožniku so nampostregli Colnarjev laški rizling, letnika 2019. Že na tem mestu moramo poudariti, da so bila vsa vina dolenjska, belokranjska in bizeljska, predvsem pa pravilno izbrana in prilegajoča se jedem. Tudi sicer je bila za tak izbor vin pravilna odločitev, saj je podkrepila usmeritev restavracije k lokalnemu in regionalnemu. To ne velja le za vina ampak tudi za večino uporabljenih živil, kar je tudi sicer težnja na področju svetovne in evropske gastronomije.
Sledila je hladna poaradižnikova juha z melono in kozjo skuto. Tudi ta krožnik je spet potrdil dvoje: odlični okusi in prav tako oblikovanje jedi. Po tej hladni juhi so nam postregli s postrvjimi rezinami, ki so imele na krožnikih družbo ocvrte zelene, koromača, peteršilja in postrvjih iker. Postrvi so bile niz odlične dolenjske ribogojnice Rangus pri Šentjerneju in ni bilo naključje, da so prav k tem postrvim postregli še vino iz bližnje kartuzije Pleterje in sicer sivi pinot, letnika 2021.
Osrednji “motiv” glavne jedi je bila svinjina krškopoljskega črno pasastega prašiča, ki končno spet pridobiva na veljavi kot kakovosta vrsta mesa.Kot je nekaterim znano, so to avtohtono pasmo po koncu druge svetovne vojne prepovedali in medalje za hrabrost bi si zaslužili tisti redki prašičjerejci, ki so nekaj teh značilnih prašičev ohranili in omogočili njihov ponovni razvoj v sodobnosti. V grajski kuhinji so nam krškopoljca priravili na dva načina: kot kotlet in manjši kos pečenke, oboje z različnimi, a povezanimi okusi. Na krožnikih so bili še krema iz viljamovke in zelene z brinom in rožmarinom, rezine mladega krompirja, brezmesna slanina in zelenjava iz grajskega vrta, ki je edini hotelski vrt v Sloveniji(!). V manjši testeni posodici so bili še nasekljani jurčki in kos cvetače. V kozarce so nam (pričakovano) nalili modro frankinjo, vinogradnika in vinarja Šturma iz Bele Krajine.
Odlično kosilo je zaključila sladica iz sivke, robid in rabarbare, vse seveda tudi iz grajskega vrta. Z bizeljsko sremiškega okoliša pa je bil Kovačičev traminec, letnika 2015, suhi jagodni izbor, ki je lepo zaokrožil okuse sladice.
Tudi letošnje kosilo je bilo več kot prijetno doživetje na otoku reke Krke. Aplavz po zaključku kosila, namenjen kuharski in strežni ekipi, je potrdil pravilnost usmerjanja gostinske ponudbe v atraktivnem vodnem gradu, kar je še zlasti v teh težavnih kadrovskih, energetskih idr. razmerah še kako naporno, a vsekakor edino pravilno!
Prof. dr. Janez Bogataj
Conseiller gastronomique
Slovenian
Croatian
English
French
German
Italian